Peter Dirnbek je slovenski kantavtor, ki se mu je zgodil čarobni urok spleta glasbe in odra pri njegovih rosnih treh letih. Takrat se je znašel na odru z muzikanti ovenčan z otroško kitaro ...
Kitara ga je spremljala tudi na srednješolskih izletih in neizogibna posledica je bila, da se mu je "zgodila" skupina. Prva, Tajfun, ki je delovala med 1992 in 1995 ter druga, Tumeavgusti, ki ji je sledila od 1995 do 2001. Z njo so ustvarili enajst avtorskih skladb in jih neko poletje, takoj za tem, ko so poslali starše v toplice, posneli v domači garaži ter jih nato na pol uradno tudi izdali.
Leta 2001 debitira kot kantavtor na Festivalu Lent v Mariboru. Povabljena je bila sicer skupina, a ker je bobnar odpovedal nastop tik pred zdajci, je Peter reševal "čast" in sam nastopil v KGB. Tisti dan je božiček očitno prišel na festival, saj so ga najprej presenetili s povabilom v TV oddajo v živo, kjer je zapel pesem Duša ujeta, nato pa mu je nekdo iz publike med koncertom namignil, da bi se mu želel pridružiti na odru. Kmalu se je izkazalo, da je bil to sam Boštjan Gombač!
Tumeavgusti so se kmalu razpadli, a medtem ko se je skupina glasbenikov, ki jo je Peter zbral v svoji garaži, neko soboto pripravljala za nastop na Lampiončkovih igrah 2002, je po spletu okoliščin na ta prizor nabasal agent nekoč legendarne založbe Suzy Records in Petra povabil na sestanek v Zagreb. Tam je lastnik Marko Škrnjug ob poslušanju demo posnetkov dahnil: "Pa, zvuči, kao Zoran Predin, moglo bi proći. Ali ima li nešto na hrvatskom?" Na poti domov se je Peter ustavil v Pizzeriji Grič, in medtem, ko je čakal na pizzo, prepesnil svojo Skalo: "Bogu krali smo nebo, u grču je zastao dah, mi postali jedno smo tijelo i prosuli zvijezdani prah!" Čez kak teden je v lokalu Zvevdana prašina na Gruški ulici v zagrebu že držal pogodbo legendarne založbe, ki je stala za novim valom in skupinami Azra, Parni valjak in drugimi.
Opogumljen z založniško podbo je začel sanjati o svojem debitantskem albumu. Skupaj z virtuoznim Izraelskim glasbenikom Drorom Orgadom in audio inežnirjem Robertom Petranovićem, so se podali na nekajletno snemalno odisejado. Na krov so sprejeli številne glasbene mornarje (Janez Gabrič, Tomaž Rožanec, Petra Uršič, Katarina Štefanič, Robert Fuks, Bojan Zupančič, Dejan Jerončič, Enos Kugler) in, ko je že kazalo, da je projekt potonil, je bil po petih letih snemanja leta 2007 album Peter Dirnbek & Vox Populi končno izdan v 1111 izvodih.
To so bila leta učenja, zorenja in oblikovanja platforme. Kljub občasnim nastopom v času ustvarjanja je bilo očitno, da ta naveza ne funkcionira. V nastopu na GLOBOKIH GRLIH v Križankah leta 2006 v zasedbi tria (Enos Kugler - bobni, Sebastjan Podlesnik bas kitara, Peter Dirnbek - vokal, 12 strunska kitara) se je prepoznalo zdravo jedro h kateremu se je kmalu po izdaji albuma (april 2007) priključil Dejan Jerončič na klaviaturah (maj 2007), mesec dni kasneje (junij 2007) pa še Miha Koretič - kitara.
Maja 2007 so Vox Populi ob pomoči Bojana Zupančiča na saxofonu opravili prvi televizijski nastop v oddaji Tistega lepega popoldneva (TLP) s skladbo Samo pojdi.
Ob koncu leta 2007 so v 500 primerkih izdali še lokal patriotski singl Brežiška razglednica.
2008 so posneli svoj prvi video spot za pesem Za vse ljudi na 16 mm kamero (Jure Černec in Svtlana Dramlić), decembra pa so pesem v živo predstavili v oddaji Nekega lepega popoldneva (NLP) na nacionalni televiziji. Kot zanimivost velja omeniti, da se jim je brez poprejšnjega dogovora za mikrofonom pridružil voditelj, Brežičan, Klemen Slakonja.
Istega leta so nastopili še na dveh festivalih - entno festivalu v Kostelu s skladbo Danes dobro sem naredu in celovečernim koncertom na Festivalu kanlu v Bohinju.
2009 so se lotili ustvarjanja drugega albuma in za singl izbrali pesem Še predno, ki jo je vizualno nadgradil dolgoletni sodelavec in prijatelj Klemen Razinger, isti pa se podpisuje tudi pod oblikovanje obeh ploščkov (albuma in singla).
Spomladi leta 2010 so na povabilo Rudija Pančurja odigrali celovečerni koncert v studiu 14, kar je v živo predvajal radio Slovenija. Na predvečer nastopa so pripravili pesem Daj. Te vaje, potovanje in koncert so video dokumentirali, z igranim vložkom, ki je poleti nastal ob Krki, pa se je vse omenjeno manifestiralo v njihovem tretjem glasbenem videospotu v produkciji Lije medie.
Oktobra 2011 so posneli koncert v živo v Mladinskem centru Brežice. Rožica je prva v nizu, ki priča o energetski bombi sedemčlanske zasedbe, ki jo zaznamuje posebna senzibilnost, žanrska raznolikost in svojevrsten glasbeni izraz.
Čeprav je prepoznavnost skupine Vox Populi Petrova srčna želja, ga lahko srečamo tudi v drugačnih preizkušnjah in preoblekah. Nedvomno je velik del njegovega življenja zaznamovalo enajstletno sodelovanje s fundacijo Z glavo na zabavo (2001-2012), kjer je kot Peter s kitaro nekajkrat obredel slovenijo in nanizal preko 1000 nastopov z Generacijo "00". Dvakrat se je zavihtel tudi na odrske deske, kjer je ob spremljavi simfoničnega orkestra leta 2004 odigral vlogo potujočega pevca v glasbeni drami Vražje dekle, 2012 pa je v muzikalu, glasbeno scenski uprizoritvi, politični burki, upodobil glavni lik Roka Kurenta v istoimenski predstavi.
V posebno zgodbo, ki pa jo omenjamo tudi na tem mestu, saj iz nje črpa navdih in spoznanja, spada njegova ljubezen do karateja, ki ga trenira že skoraj tri četrtine življenja. V belem kimonu je okusil sladkost zmage, trpkost poraza, širino sveta ob obiskih daljnega vzhoda ter brezmejno globino človeške duše, v katero (kljub kančku cinizma) verjame.
